Urška Podvršič: Ne vem, če je kaj lepšega kot zadovoljen in speč dojenček na naših prsih

Kakšni so bili začetki nosilk in nošenja v Sloveniji? Zakaj sploh nošenje? Kako se je rodil mojŠkratek? O tem (in še marsičem ;)) smo klepetali z Urško Podvršič. Urška je mamica dveh deklic, ki sta ji pomagali prepoznati in odkriti eno od svojih strasti – do nošenja dojenčkov in do pristnih odnosov med nami. Po strokovni izobrazbi je psihologinja, a pravi, da je to ne definira povsem. V življenju je počela že marsikaj, med drugim je veliko potovala, trenirala odbojko, lezla v jame in se potapljala –  in vse to, pravi, je bila zanjo najboljša šola. Nas je posebej navdušila z delfini. Svoj študij je namreč zaključila s proučevanjem teh čudovitih bitij in njihovega vpliva na ljudi.

Urška, kje si se spoznala z nosilkami in kaj je bilo ključno, da te je navdušilo nad njimi?

Na potovanjih sem z zanimanjem opazovala otročičke, ki so bili zvezani povečini na hrbtu svojih staršev in so zadovoljno kukali v svet. Že takrat se mi je zdelo nošenje super. Ko pa sem zanosila, se mi je zdelo samoumevno, da bom svojega otroka nosila ob sebi. Sem bolj živahne sorte in to se mi je zdel najlepši način, da otroka vključiš v svoj vsakdan in mu hkrati zadovoljiš potrebo po bližini, toplini.

Kakšni so bili začetki nošenja v Sloveniji? Kakšne so bile prve nosilke (so bile ergonomsko primerljive z današnjimi)?

Ja, začetki so bili kar zanimivi. Takrat v Sloveniji ni bilo prav veliko ponudbe, pravzaprav sem si poleg klasičnih kengurujčkov lahko kupila le Štorkljo (sling z obroči), babica pa mi je sešila »tkan« trak. Na tujem spletu sem našla več informacij, ki so me pritegnile, tako da sem se pričela poglabljati v nošenje in nabor nosilk. Seveda je bila tudi svetovna ponudba leta 2005 neprimerljivo manjša kot je danes. Marsičesa, kar se nam danes zdi samoumevno, še dobrih deset let nazaj ni bilo. V ZDA je bil najpogostejši sling z obroči, katerega uporabo je spodbujal dr. Sears, v tistem času se je pojavila tudi prva ergonomska strukturirana nosilka kot jo poznamo danes. V Nemčiji je bilo nošenje že precej popularno, najpogosteje so uporabljali tkan trak, a takrat še nisem imela stika z nemškim tržiščem.

Življenje z dojenčico je kar naenkrat postalo veliko bolj preprosto in zabavno.

Kakšni so bili začetki na tvoji poti materinstva in nošenja? Katere nosilke si uporabljala pri svojih dveh punčkah?

Hčerki niso bile takoj všeč vse moje ideje in začetki so bili okorni ter negotovi. Nisem poznala prav nobenega, ki bi svoje otroke nosil, tako da sem bila bolj ali manj prepuščena sama sebi. Pogum mi je vlila naša takratna pediatrinja dr. Dragoševa, ki je bila navdušena nad pestunjo, s katero smo prišli na pregled. Rekla je, da je super, da se nosimo in da je to tudi za otroka dobro. S tem mi je pomagala razbiti tiste zadnje dvome, ki se mamam tako radi prikradejo v misli. Še danes sem ji hvaležna!

Takrat sem imela doma narejen tkan trak, Štorkljo in kengurujček Baby Bjorn, ki sem ga dobila od prijateljice, a me žal ni prepričal. Iz tujine sem si naročila prvi sling z obroči takrat znane firme Maya wrap in od tu je šla zgodba strmo navzgor. Voziček, ki sem ga v domačem podeželskem okolju le s težavo uporabljala, sva potisnili v kot in se podali po okoliških poteh. Ta skupna potepanja so nama postala tako všeč, da naju ni več nobeno vreme ustavilo. Tudi, ko sva odšli po opravkih v mesto, je bil sling vedno z nama. Življenje z dojenčico je kar naenkrat postalo veliko bolj preprosto in zabavno. Ker je v slingu brez problema zaspala, ko je bila utrujena, nisem imela praktično nobenih skrbi – vse sem lahko imela s seboj. In občutek je bil fantastičen, saj sem počasi lahko z lahkoto zadovoljila vsem njenim potrebam – po hrani, bližini in toplini.

Ko sem bila noseča z drugo hčerko, sem spoznala Roberta, ki je skupaj z ženo ravno dobro zagnal Boba (takrat Sleepy wrap). Tako sem z drugo hčerko poleg slinga in tkanega traku uporabljala tudi elastičen trak, kmalu pa so na tržišče dali še Boba nosilko, v kateri smo se veliko prenosili.

Kako pa se je rodila ideja o spletni trgovinici mojŠkratek?

Ko sva se s prvo hčerko tako sprehajali naokrog z Maya wrap slingom z obroči, se je večkrat zgodilo, da me je kdo navdušeno vprašal, kje sem to kupila. Ideja, da bi pripeljala te nosilke na slovensko tržišče, je prišla kar sama od sebe. In precej hitro sem jo tudi realizirala. Prva spletna trgovinica je nastala izpod mojih popolnoma laičnih, a entuziastičnih prstov (takrat je bilo trgovin na spletu resnično zelo malo in bile so veliko bolj preproste od današnjih). Odkorakala sem v knjižnico, si sposodila knjigo z napotki za izdelavo spletnih strani in se vrgla v ustvarjanje. Nastala je preprosta trgovinica, ki je kmalu zaradi preprostosti in hitrega razvoja spleta naletela na številne tehnične težave. Zatem je škratek dobil novo oblekico, s katero se je dalo že lažje delovati. Pravzaprav je trgovinica zares zaživela, ko sem uvozila copatke Shooshoos, saj podobnih na našem tržišču praktično ni bilo moč dobiti. A počasi se je z veliko prizadevanja tehtnica le prevesila na stran nosilk in škratek je pričel uresničevati svoje pravo poslanstvo.

Kakšen je bil odziv s strani staršev? Kako te je sprejemala stroka? Kako je pravzaprav potekalo učenje staršev o uporabi nosilk, glede na to, da praktično ni bilo zgleda iz okolice?

Na samem začetku je bilo zanimanja malo. Najpogosteje je bilo tako, da so tisti, ki so me našli na spletu in želeli izdelek kupiti, nosilko v živo prevzeli in takrat dobili še nekaj informacij v zvezi z nošenjem. Vsake toliko so me povabili, da predstavim nošenje kakšni skupini mamic. Potem sem se leta 2008 odločila, da obeležimo teden nošenja otrok tudi pri nas in priredila sem srečanje, ki sem si ga zamislila kot druženje in medsebojno pomoč. Prišlo je res veliko staršev z dojenčki, povečini popolnih začetnikov. Jaz pa sama z nekajmesečno dojenčico. Ampak mala je bila super in v živo sva lahko demonstrirali, kako se da tudi takšno srečanje izpeljati s (kasneje spečo) dojenčico v slingu. Po tem dogodku sem ponudila delavnice nošenja in zanimanje je počasi raslo. Ne sicer čisto brez razočaranj, ker včasih sem se bolj sama s seboj družila.
V stroki so še vedno deljena mnenja, a bi rekla, da tudi zaradi nepoznavanja  vrst nosilk in možnosti nošenja. Nošenje sem predstavila že na večih strokovnih srečanjih in posameznim zdravstvenim timom, tako zdravnikom, babicam kot medicinskim in patronažnim sestram in lahko rečem, da je bilo znanje večinoma zelo dobro sprejeto. Tako da upam, da se bo na tem področju še veliko premaknilo.

Kako pa si prišla do Die Trageschule?

Zanimanje za nošenje je raslo, vedno več staršev si je želelo podpore v zvezi z nošenjem svojih otrok. Čeprav sem imela že precej lastnih izkušenj in izkušenj z drugimi starši, se mi je zdelo, da je še veliko prostora za učenje. Predvsem zato, ker sem bila čisti samouk. Tako sem ponovno prečesala splet in odkrila Die Trageschule. V Dresden sem šla na osnovni tečaj, ki mi je dal veliko več kot samo znanje o nošenju. Z večjo samozavestjo sem poleg delavnic ponudila tudi individualna svetovanja na domu, ki  sem jih opravljala z največjim veseljem, saj sem lahko starše v mirnem domačem okolju bolje podučila o nošenju in na splošno laže podprla. Kasneje sem izobraževanje nadaljevala vse do licence za trenerja, tako da zdaj vodim in izobražujem Mrežo svetovalk za nošenje otrok po Sloveniji, na Hrvaškem, v Srbiji in BiH. Moja želja je, da bi starši v prihodnje imeli kar se da dostopne informacije in pomoč v zvezi z nošenjem ter predvsem toplo in strokovno podporo.

Ne vem, če je kaj lepšega kot zadovoljen in speč dojenček na naših prsih.

Urška, vem, da lahko o nošenju govoriš več ur 😉 Če bi pa morala v nekaj besedah povedati – kaj tebi osebno predstavlja nošenje?

Predstavlja mi preprost in čudovit način vključevanja dojenčka v družinski vsakdan. S tem, ko ga imamo pri sebi, se z njim laže povežemo, se laže naučimo prepoznavati njegove geste in z lahkoto zadovoljimo njegove potrebe po varnosti in fizičnem stiku. Že 3 ure nošenja dojenčka na dan (pa ne nujno v nosilki) znatno zmanjša pojavnost joka. Nošenje ima na dojenčka veliko pozitivnih učinkov, tako na psihološki kot motorični razvoj (o tej temi bi res lahko dolgo govorila, pa tudi raziskav je vedno več, ki to podpirajo), hkrati pa tudi nam lajša in olepša materinstvo, očetovstvo. Ne vem, če je kaj lepšega kot zadovoljen in speč dojenček na naših prsih.

Kaj bi sporočila staršem, ki se spogledujejo z nosilkami oz. se na pot nošenja šele podajajo?

Večkrat se pohecam, da bi človeštvo že zdavnaj izumrlo, če bi bilo vzgajanje dojenčkov in otrok tako komplicirano kot je danes. Ampak živimo v potrošniški družbi, v kateri ni več jasno niti kaj so zares naše potrebe, niti kaj je strokovno mnenje in mnenje raznih proizvajalcev.
Želela bi jim sporočiti, da naj si bolj zaupajo, da naj ne iščejo preveč informacij v priročnikih, ampak naj se naučijo poslušati sebe in otroka. Naj se ne bojijo, da bodo dojenčka s “preveč ljubezni” razvadili, kasneje pa naj bodo prisotni in avtentični, torej pristni, iskreni, resnični starši. Naj se zavedajo, da še deset let nazaj marsičesa, kar je danes “nujno potrebno”, da se otroci dobro razvijajo, sploh ni bilo. V bistvu potrebujemo le malo stvari. In da naj tudi življenje z otročkom začinijo s ščepcem humorja in nekaj zdravega razuma, pa bo.
Nošenje je le en del vse te zgodbe, ki pa nam lahko olajša in polepša sobivanje z dojenčkom in malčkom.  Če se v vsej tej ponudbi nosilk ne znajdemo sami, je vedno več svetovalk, ki vam lahko pri tem pomagajo in vas opogumijo za prve korake. Splača se!

Nam zaupaš še kam te nese pot od tu naprej?

Še vedno bo del mene ostal v čudovitem svetu majhnih bitjec in njihovih staršev. Kot sem že omenila izobražujem in vodim mrežo svetovalk in verjamem, da bo topla in strokovna podpora v zvezi z nošenjem in pristnim stikom s svojimi dojenčki, malčki kmalu še bolj dostopna.
Hkrati pa se vračam v psihološko – svetovalne vode; napočil je čas, da končno ponudim tudi to, kar se medi že najmanj zadnjih dvajset let. Verjamem, da živimo prehitro in da smo mnogi izgubili stik s seboj, s skupnostjo in naravo. Verjamem, da lahko z dobro voljo, zavedanjem, spoznavanjem samega sebe ter delovanjem to tudi spremenimo. Pri tem nam je lahko v veliko pomoč stik z živalmi in naravo, ki na nas delujejo sproščujoče, nas malo zaustavijo in obrnejo navznoter. Če omenim le en vidik: živali nas ne ocenjujejo po norih kriterijih današnje družbe, lahko smo resnično “mi” – mnogi smo v prilagajanju drugim in nevidnim idealom pozabili, kaj to sploh pomeni. Mislim, da se nimamo več kam nadgrajevati in truditi, verjamem, da moramo narediti kakšen korak nazaj (k sebi), da bi  potem lahko naredili tri naprej.