Psihološko in fiziološko ozadje nošenja

Otrokovi telesni (in psihološki) znaki kažejo, da je ustvarjen za nošenje in tesen stik ob predvsem materinem telesu:

• ko otroka dvignemo s podlage, refleksno pokrči noge navzgor in jih razširi ter se s tem pripravi na oprijem telesa;
• prijemalni refleks in Morojev refleks: otrok se v primeru padca poskuša oprijeti materinega, nekoč bolj poraščenega, telesa;
• navznoter obrnjena stopala;
• noge na O: omogočajo mu boljši oprijem telesa;
• naprej zasukana medenica in zaokrožena hrbtenica: sta naravnani k boljšemu oprijemu nositelja na boku.

Tako se otrok pripravi na optimalen položaj pri nošenju v nosilki (Kirkilionis, 1997).

Sears in Sears (2013c) razlagata, da za novopečene starše predstavlja nošenje otroka spremembo v načinu razmišljanja o tem, kakšni so otroci v resnici. Ti si pogosto predstavljajo, da otroci le tiho ležijo v posteljici in pasivno opazujejo viseče igračke ter se jih iz posteljice vzame in nosi le ob hranjenju in igri ter nato spet položi nazaj. Obdobja, ko je otrok pokonci so le čas izpolnjevanja dolžnosti, ko ga je potrebno utišati za toliko časa, da ga lahko spet položijo nazaj. Nošenje otroka ta pogled obrne.

Nošenje otroka okrepi povezanost med otrokom in materjo, ki je obstajala že v maternici, in je nujno potrebna za ustrezen razvoj otroka in za primerno raven materinega hormona prolaktina (Montagu et al., 2013). Büschelberger (1981), strokovnjak za ortopedijo, pravi, da je nosilka preprost pripomoček za ponovno vzpostavitev naravnega odnosa mama-otrok.

Nošenje otroka zagotavlja naravni ritem gibanja in tipne
stimulacije, ki jih otrok potrebuje za ustrezen nevrološki razvoj (Montagu et al., 2013).

Ker je otrok osebno tesno vpleten v nositeljev svet, je izpostavljen in sodeluje pri tistih dražljajih iz okolja, ki jih nositelj izbere, in zavarovan je pred tistimi dražljaji, ki bi napadali in preobremenili njegov razvijajoči se živčni sistem. Ob tem tako zelo tesno sodeluje pri stvareh, ki jih nositelj počne, da njegovi razvijajoči se možgani shranjujejo ogromno različnih izkušenj imenovanih vedenjski vzorci (Sears in Sears, 2013b).

Nošenje otroka omogoča staršem, da svojega otroka spoznajo, se nanj nenehno odzivajo in se zavedajo otroka ter njegovih znakov; otrokov jezik sestavljajo glasovi in gibi, grimase, napetost in sproščenost telesa. Ko ima nositelj otroka v naročju ali ga nosi v nosilki, prestreže vse te različne oblike komuniciranja. Čim večkrat nositelj in otrok občutita medsebojno bližino, tem bolje se razumeta. Zaradi nošenja otroka so starši pozornejši: starši so otrokovi prvi in najpomembnejši učitelji. Tako je otrok bistrejši že zaradi obilo stika z njimi. V naročju nekoga, ki nenehno kaj počne, se veliko nauči (Sears in Sears, 2008).

Büschelberger (1981) zagotavlja, da čeprav novorojenčki svoje glave še ne morejo trdno držati, je dovoljeno, da se jih nosi v nosilki. Mati naj nasloni glavo otroka na svoj prsni koš, nosilko naj povleče do glavice in jo z zgornjim delom roke s strani malce podpira. Otrok se s takim prenašanjem hitro nauči fiksirati svojo glavo. Prav tako pravi, da otroški hrbtenici nošenje v nosilki ne povzroči škode in da otroka nosimo v položaju žabice, ki podpira zdrav razvoj otrokovih kolkov in hrbtenice.

* Besedilo je povzeto po diplomskem delu babice Natalije Mozetič: Nošenje otrok v nosilkah, 2014