Mama kotiček
Ali popolna mama obstaja?
Kaj je popolna mama in zakaj tako težimo k temu, da bi bile popolne? Nas to osrečuje ali nam le še otežuje življenje? O tem, da zen mama ne obstaja, smo se pogovarjali s psihologinjo Urško Podvršič, ki ugotavlja, da nas teženje k temu, da bi popolno odigrale materinsko vlogo, iz leta v leto bolj obremenjuje.
Kaj sploh je popolna mama in zakaj je to nemogoče biti?
Popolna mama je lepa, pametna, urejena, fit, ljubeča in umirjena ženska, ki je nič ne spravi iz tira, ima lepo opremljeno in pospravljeno stanovanje in zadovoljnega, nasmejanega, lepo oblečenega dojenčka, ki ne joka, lepo spi, se lepo doji in je vse oh in sploh. Malo se hecam. Slika popolne mame je iz oči v oči drugačna, nanjo nalepimo vsa svoja pričakovanja, ideale v zvezi z vlogo matere. Pomembno vlogo igrajo tudi mediji, ki zaradi večje branosti, gledanosti izbirajo brezhibne fotografije in zgodbe, ki so v eno ali drugo smer prenapihnjene.
Kdo je rekel, da je nemogoče biti popolna mama? Ne vem pa, ali je to najbolj zdravo.
Zakaj si tako zelo želimo biti popolne mame?
Mama instinktivno želi narediti, kar je najboljše za njene otroke. A vloga mame se je v zadnjih letih močno spremenila. Danes mama ni odgovorna samo za ognjišče in ne podpira samo pregovorno 3, 4 vogale doma, temveč ima tudi v družbi svoje delo, ki je v teh težjih časih vedno bolj pomembno tudi za prihodke družine. In mama je razdeljena na dva dela, zato skoraj ni izvedljivo, da obe plati brezhibno obvlada in da ne prihaja vsaj občasno do kratkih stikov.
Težko je tudi vedeti, kaj je tisto najboljše, saj se mnenja o tem neprestano spreminjajo in vsak dan se pojavljajo nove ideje in vzgojni pristopi. Informacij je absolutno preveč, prehitro se menjajo in predvsem si zelo nasprotujejo.
Včasih so družine živele bolj povezano, znanje o ravnanju z dojenčki in otroki se je prenašalo iz generacije v generacijo. Danes pa imamo nešteto raziskav in priročnikov, ki nam govorijo, kako z otrokom rokovati, če lahko tako rečem.
Vzgoja otrok je postala znanost, krmilo je prevzem razum, pa čeprav smo vsi odlično opremljeni z intuicijo, instinkti in nagoni. Pa jih zaradi kričanja informacij in razuma pogosto sploh ne slišimo več.
Da bi otroku dali tisto, kar potrebuje, ne potrebujemo biti popolne mame, dovolj je, da smo dovolj dobre mame!
Kaj naj ženska naredi, če se kot mama počuti nemočno / slabo / nesposobno?
Zelo pomembno se mi zdi, da se začne o temu malo več govoriti. Živimo v drveči družbi, kjer veliko stvari ne deluje tako, kot bi moralo, tako da ni nič čudnega, če se vsakemu med nami kdaj pa kdaj zalomi. Če se počutite nemočno/slabo/nesposobno, predlagam, da najdete nekoga, s katerim lahko delite svoje občutke. Obstajajo podporne skupine za mamice, kjer lahko izveste veliko praktičnega in delite svoje občutke z drugimi mamicami. Če so občutki nemoči, nesposobnosti in žalosti zelo močni, ni prav nič sramotno, če se obrnete na ustrezno strokovno pomoč. Poporodna oskrba mamic bi po mojem mnenju morala biti bolj razširjena. Sistemsko se stvari zelo počasi spreminjajo, je pa vedno več babic, doul in svetovalk za dojenje ter drugih svetovalk, na katere se lahko obrnete po topel nasvet in ustrezno pomoč.
Na splošno svetujem, da se mamice čim več družite in vključujete v družbo, saj samevanje doma z dojenčkom ni naravno, je pa vedno pogostejše. Družina še nikoli ni bila tako izolirana, kot je dandanes, spontanega družabnega življenja je vedno manj. In ker ni skupnosti, se mnogokrat zgodi, da mama, ki je bila pred rojstvom otroka dejavna v družbenem dogajanju, kar naenkrat ostane doma s svojim dojenčkom. Ker se očetje najpogosteje hitro vrnejo med službene dolžnosti ter prihajajo domov precej pozno, je mama večino dneva sama s svojim dojenčkom. Ostanejo ji sprehodi, kavice z drugimi mamicami, če ima to srečo, ali pa organizirane plačljive vadbe z dojenčki in kakšna brezplačna tedenska srečanja mamic. Nekatere mame se v tej samoti zelo dobro znajdejo, mnoge pa ne. Tako imajo absolutno preveč časa za svoje dojenčke, ki so postali pravi mali projekti, doktorati.
Zakaj je podoba mame tako idealizirana in zakaj se v nobenem primeru ne moremo več počutiti dovolj dobre mame?
Ne bi se strinjala, da se v nobenem primeru ne moremo počutiti dovolj dobre mame.
Dovolj dobra mama je mama, ki v danih okoliščinah naredi, kakor najbolje zna in zmore.
Je resnična mama, ki je v stiku z vsemi svojimi čustvi, tudi negativnimi. Sebe sprejema kot nepopolno, a dovolj dobro, in zaradi tega lahko tudi otroke sprejema kot nepopolne, a dovolj dobre. Njena naloga ni, da otrokom ustvarja popoln svet, saj v resnici ne živimo v takem svetu. Je mama, ki včasih tudi vzkipi, je žalostna, zaskrbljena, ima občutke krivde, a se zaveda, da je »samo« človek. Zaveda se, da so tudi spodrsljaji njenih otrok človeški, a se iz njih naučijo premagovati ovire in vstati, ko padejo.
Komentiranje je onemogočeno